Esej9 - Obrazstavno besedilo: Pite, jejte, pite, jejte
Esej8 - Obrazstavno besedilo: Predmeti morajo izpolnjevati določene pogoje.
Esej7 - Obrazstavno besedilo: Podporni sistemi
Esej6 - Obrazstavno besedilo in intervju
Esej5 - Naslov projekta
Esej4 - Opis projekta 2
Esej3 - Potek performansa
Recept: Pita s hruškami
Esej2 - Opis projekta
Esej1 - Project Proposal

Esej6 - Obrazstavno besedilo in intervju

Jul. 16, 2021

Razstava: Medpoteza

Prostorska postavitev

Avtorici: Nina Goropečnik, Rea Vogrinčič

Kje: Galerija Simulaker, Novo mesto

Kdaj: 16. julij–7. avgust 2021

Odprtje razstave: petek, 16. julija 2021, ob 20. uri


Nina Goropečnik in Rea Vogrinčič sta mladi umetnici, ki delujeta na področju sodobnih umetniških praks. Obe sta diplomantki ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, kjer trenutno tudi zaključujeta podiplomski študij kiparstva pri mentorju prof. Jožetu Baršiju. V letu 2020 sta se s skupnim delom Pita Projekt (pita-project.com) prijavili na letni poziv Galerije Simulaker - Prva priložnost - kjer sta dobili posebno pohvalo strokovne komisije, ter povabilo za skupno razstavo v letu 2021.

Razstava Medpoteza sopostavlja ustvarjalni praksi obeh umetnic, sinteza ene in druge pa predstavlja njuno sodelovanje. Slednje je lahko razumljeno na več načinov. Najsibo, da gre za soavtorstvo ali soustvarjanje skupnega dela ali pa gre preprosto za soobstoj v določenem prostoru in času. V tem pogledu razstava problematizira trenutne produkcijske pogoje oziroma pogoje ustvarjanja. Sodelovanje lahko tako vidimo kot eno izmed strategij znotraj umetnostnega sistema, ki omogoča večjo vidnost in spaja različne adute posameznih akterk ali akterjev v bolj participativne načine produciranja umetnin. Nina Goropečnik in Rea Vogrinčič na ta način demistificirata navzven »prijazno« delujoč umetnostni sistem, ki je pod površino pogosto tekmovalno naravnan, ustvarjalke in ustvarjalci pa delujejo pod prekarnimi pogoji.

Eno izmed presečišč umetniškega ustvarjanja avtoric predstavlja tudi zanimanje za prostor. Če smo natančni, gre tukaj za razmišljanja o tem, kako vzpostaviti avtonomne načine delovanja znotraj obstoječih sistemov, najsibo, da se to zgodi s prenosom, s prevzemanjem ali z aktivacijo prostora. Za kontrast zgoraj omenjenim prekarnim načinom dela, ki od umetnic in umetnikov zahtevajo prožnost in prilagodljivost njihovega delovanja, se tukaj zgodi zasuk - obstoječe (pogosto rigidne ali zastarele) ustanove postanejo prožne, s tem pa omogočajo možnost delovanja mladim.

Za mlajšo generacijo ustvarjalk in ustvarjalcev je značilno prehajanje med različnimi mediji in umetniškimi izrazi. V tem interdisciplinarnem prepletanju lahko razberemo tudi temeljne principe Nine Goropečnik in Ree Vogrinčič. Razvoj obeh umetnic je na ta način konsistenten prav zaradi razširjanja nabora umetniških jezikov, ki izvirajo iz performativnih umetniških praks, instalacijske umetnosti, zvočne umetnosti, videa in kuratorskih praks. Zato tudi ni nepričakovano, da deluje razstava Medpoteza kot svojevrsten medij, ki povezuje umetničini praksi v nerazdružljivo (formalno in vsebinsko) povezano celoto.


V obrazstavnem besedilu nismo pojasnili naslova razstave. Zakaj Medpoteza?

Naslov razstave Medpoteza se nanaša na presečišče med najinima praksama in skupnim projektom Pita Projekt.

Kako to, da izpostavljata medsebojno sodelovanje in na kakšen prostor se navezujeta?

Sodelovanje se je začelo na Akademiji, saj sva delali v istem ateljeju. Od samega začetka je sodelovanje bistvo te razstave. Vprašanje je bilo zgolj na kakšen način in skozi katera dela to pokazat. Na razstavo sva bili povabljeni s Pita Projektom, gre za skupen projekt, vendar vsaka do njega pristopa iz svojega zornega kota. V procesu snovanja razstave sva poskušali detektirati kje se znotraj Pita Projekta pokažejo deli najinih ločenih praks. Iskali sva vzporednice med najinimi preteklimi projekti. Na razstavi so fragmenti le-teh.

Pita Projekt na razstavi predstaviva skozi prenesene mere tlorisa galerije (Galerije kiparskega oddelka Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani), ki je na začetku snovanja služila kot izhodišče za najino raziskovanje. Poleg prenesenih mer je Pita Projekt predstavljen skozi segmente posnetkov, ki so vključeni v 4 ure trajajoč zvočni posnetek. (Prolog Pilot)

Ko govorita o prostoru, govorita tudi o kritiki le-tega (institucije)?

Govoriva o različnih prostorih je pa eden izmed teh tudi institucionalni prostor oziroma umetniški sistem. Do njega ne pristopava kritično, ampak ga v tej fazi skušava raziskati. Kot mladi umetnici, ki zaključujeva študij, iščeva različne strategije, ki nama lahko omogočajo nadaljnji razvoj Pita Projekta.

Na razstavi vidimo umetniška dela, ki so narejena iz cenovno dostopnih materialov. Kljub temu, da je gradivo s katerim oblikujeta razstavo minimalno, imajo vajina dela močno fizično prezenco, dotični dve deli sta izrazito monumentalni (Nina Goropečnik, Zaščitna folija za kratkoročno prekrivanje, 2021; Rea Vogrinčič, brez naslova, 793, 2021). Zakaj odločitev za tako veliki deli, ki popolnoma zasedata steni Galerije, in zakaj se pri tem poslužujeta efemernih materialov?

Izbira materiala je velikokrat odvisna od produkcijskih zmožnosti vsakega posameznika. Pri obeh delih izhajava iz najinih preteklih del nastalih v času študija, kjer sva izhajali iz cenovno ugodnih materialov. Posamična dela iz katerih izhajava so v neprestanem procesu dela. Gre torej za materialno sled, ki služi kot izhodišče za novo delo. Uporaba materiala, dimenzije in umestitev del na razstavi pa je pogojena s karakteristiko galerijskega prostora in je site specific instalacija. Z minimalnim posegom sva želeli transformirat in zapolnit prostor. S Pita Projektom bova po razstavi nadaljevali.

Lahko povesta kaj več o zgoraj omenjenih delih?

Nina: Izhajam iz dela Zakrivanje : Razkrivanje, 2018. Na razstavi kot izhodišče uporabim material iz tega dela, zaščitno folijo kupljeno v trgovini z gradbenim materialom. Ker gre za cenovno dostopen material, ki je lahko izredno prostorski, se je v nekem obdobju na Akademiji pogosto pojavljal v praksah študentov. Zanimala me je uporaba tega dostopnega in že večkrat videnega materiala.

Rea: Uporabila sem isti material kot pri preteklih delih (pisarniški papir). Brez naslova, 793, je delo, ki je bilo v podobnem formatu razstavljeno večkrat. Izhodišče za delo takrat in tudi sedaj ostaja enako - kako s čim manj zapolnit prostor.

Kaj pravzaprav je Pita Projekt?

Pita Projekt je platforma namenjena razstavljanju in raziskovanju lastne prakse in sistema, preko katere se oblikuje premislek o razmerju med umetniškim delom, delovnim prostorom in razstavnim kontekstom. Sama forma nama omogoča prehajanje med različnimi vlogami (kuriranje razstav, organiziranje razstav, vodenje izobraževalnega programa, promocija). Poleg tega pa je platforma zgrajena tudi zaradi samega interesa, ki ga imava kot posameznici na drugih področjih delovanja v umetniškem sistemu.

Med snovanjem razstave smo govorili o strategijah, ki se jih poslužujejo uveljavljajoči se mladi umetniki in umetnice ter o produkcijskih pogojih in možnostih preživetja z ustvarjalnimi praksami. Kakšnih prijemov se pri tem poslužujeta vedve?

Raziskujeva strategije delovanja in vstopa v razstavni sistem kot tandem. Ustvarili sva si platformo (Pita Projekt), ki je vsebinsko dovolj široko zastavljena, ker nama omogoča apliciranje različnih aktualnih vsebin. Preko platforme poskušava razširit polje v katerem lahko delujeva kot posameznici ali kot tandem.


Kurator razstave: Adrijan Praznik

Obrazstavno besedilo in intervju: Adrijan Praznik, Nina Goropečnik in Rea Vogrinčič

Producent razstave: Galerija Simulaker / LokalPatriot

Projekt so podprli: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Novo mesto